Перевод: с английского на словенский

со словенского на английский

oborožen spopad

  • 1 clash

    [klæʃ] 1. noun
    1) (a loud noise, like eg swords striking together: the clash of metal on metal.) žvenket
    2) (a serious disagreement or difference: a clash of personalities.) nasprotje
    3) (a battle: a clash between opposing armies.) spopad
    4) ((of two or more things) an act of interfering with each other because of happening at the same time: a clash between classes.) konflikt
    2. verb
    1) (to strike together noisily: The cymbals clashed.) udariti skupaj
    2) (to fight (in battle): The two armies clashed at the mouth of the valley.) spopasti se
    3) (to disagree violently: They clashed over wages.) prepirati se
    4) (to interfere (with something or each other) because of happening at the same time: The two lectures clash.) križati se
    5) ((of colours) to appear unpleasant when placed together: The (colour of the) jacket clashes with the (colour of the) skirt.) ne ujemati se
    * * *
    I [klæš]
    intransitive verb & transitive verb
    žvenketati, rožljati; ( against ob) udariti, zadeti; ( with) trčiti, ne se ujemati, sovpadati, kolidirati; (to) zaloputniti
    II [klæš]
    noun
    prepir, nesoglasje, nasprotje; rožljanje, žvenket

    English-Slovenian dictionary > clash

См. также в других словарях:

  • spopàd — áda m (ȁ á) glagolnik od spopasti se: a) preprečiti spopad med fanti; spopad v gostilni / spopad za naslov prvaka; spopad v ringu b) udeležiti se spopada; na meji je prišlo do spopada; biti pripravljen na spopad; pasti v spopadu; hud, ekspr.… …   Slovar slovenskega knjižnega jezika

  • oborožíti — ím dov., oboróžil (ȋ í) opremiti z orožjem: oborožiti borce; oborožiti se za napad; oborožiti se z mitraljezom, avtomatskim orožjem, puško; četa se je dobro oborožila; pren., ekspr. oborožiti študente s potrebnim znanjem; za to potovanje se je… …   Slovar slovenskega knjižnega jezika

  • bòj — bôja m (ȍ ó) 1. oborožen spopad: boj se začne, se vname; napovedati, sprejeti boj; iti v boj; padel je v boju za svobodo; oborožen boj; ekspr. krvav boj; ruski revolucionarni boj; boj proti okupatorju; boj med napadalci in našimi se je močno… …   Slovar slovenskega knjižnega jezika

  • bojevánje — a s (ȃ) glagolnik od bojevati se: izuriti se v bojevanju; taktika bojevanja / star. bojevanje je trajalo do mraka oborožen spopad; boj …   Slovar slovenskega knjižnega jezika

  • bórba — e ž (ọ̑) 1. oborožen spopad; boj: borba se vname; poseči v borbo; ta človek ni za borbo; on je že dolgo v borbi; herojska borba naših narodov; borba na življenje in smrt / narodnoosvobodilna borba; pren. doživlja hude notranje borbe 2. navadno s …   Slovar slovenskega knjižnega jezika

  • bratomóren — rna o prid. (ọ ọ̄) nanašajoč se na oborožen spopad med pripadniki istega naroda ali sorodnih narodov: bratomorni boj; bratomorna vojna …   Slovar slovenskega knjižnega jezika

  • métež — a m (ẹ̑) 1. močno sneženje z vetrom iz različnih smeri: metež se je polegel; zaiti v metež / snežni metež / peščeni metež 2. ekspr., navadno s prilastkom oborožen spopad neurejene večje skupine ljudi, stisnjene na kakem prostoru: na bojišču se… …   Slovar slovenskega knjižnega jezika

  • ôgenj — ôgnja m (ó) 1. pojav, pri katerem oddaja snov ob spajanju s kisikom svetlobo in toploto: ogenj gori, plapola, tli, ugaša, žari; ogenj greje; ogenj v peči prasketa; ogenj je zagorel in razsvetlil okolico; ekspr. ogenj požira seno; kuriti, zanetiti …   Slovar slovenskega knjižnega jezika

  • pókati — am nedov. (ọ ọ̑) 1. dajati kratke, močne glasove: goreča polena so pokala; suhe vejice so pokale pod nogami; brezoseb. v peči je pokalo / streli so pokali / puške so pokale streli iz pušk // povzročati kratke, močne glasove: pokati s prsti // s …   Slovar slovenskega knjižnega jezika

  • ustáviti — im dov. (á ȃ) 1. narediti, povzročiti, da se kaj preneha gibati, premikati: ustaviti avtomobil, ladjo; ustaviti konja / miličnik je ustavil avtobus; z roko, znakom ustaviti vozilo; elipt. voznik je ustavil pred hišo / avtostoparju je ustavil že… …   Slovar slovenskega knjižnega jezika

  • zagrméti — ím dov. (ẹ í) 1. brezoseb. dati zelo slišne glasove ob bliskanju: v daljavi je zagrmelo; zabliskalo se je in zagrmelo; silovito zagrmeti 2. dati grmenju podobne glasove: motor je zagrmel in utihnil / brezoseb. v dvorani je zagrmelo od ploskanja… …   Slovar slovenskega knjižnega jezika

Поделиться ссылкой на выделенное

Прямая ссылка:
… Нажмите правой клавишей мыши и выберите «Копировать ссылку»